Letos je minilo 200 let od smrti Valentina Vodnika (1758–1819), enega najznamenitejših slovenskih književnih ustvarjalcev. Bil je pesnik, jezikoslovec, časnikar in pratikar, po poklicu duhovnik in učitelj, ob podpori Žige Zoisa in njegovega razsvetljenskega kroga se je posvečal še vrsti drugih humanističnih in naravoslovnih področij ter izobraževalni vlogi zapisov o teh temah za bralce. V času Ilirskih provinc (1809–1813) je bil naklonjen francoski oblasti in je kot šolski delavec spodbujal rabo slovenskega jezika.
V času opravljanja duhovniške službe na Koprivniku blizu Bohinja je Vodnik napisal avtobiografijo ("Pisano na Gorjušah v bohinskeh gorah 1. Rožnicveta 1796."). Ohranila se je kot rokopis na dveh straneh, pridan k Velikim pratikam (izhajale so 1795–1797). S podatki iz njegovega dotedanjega življenja in osebno noto predstavlja ta zapisek dragocen dokument. Vodnik življenjepis začne s podatki o svojem rojstvu in starših, zabeleži tudi spomine na dedka Jurija (ded mu je "pravil, kako sta on inu njega oče Miha hodila na Hravaško, kupčovala s prešičmi, vinam inu platnam, zraven dober kup v oštarijah živela"). V otroštvu je bil ljubljenec svojih sorodnikov, tudi v šolo je rad hodil. Leta 1775 je vstopil v frančiškanski red; "v klošter k frančiškanarjam", in devet let kasneje nastopil duhovniško službo. Rad se je učil jezike in se vadil kamenje poznati. (S tem je verjetno mišljeno njegovo zanimanje za mineralogijo, ob Zoisovi spodbudi.) Vodnik v avtobiografskem zapisu nadalje omeni seznanitev z Markom Pohlinom in prve pesniške poskuse ter poudari svojo namero "krajnski jezik čeden narediti". V zaključku pa zapiše, da sta mu Zois in Linhart leta 1794 naročila pisanje kalendra (tj. Velike pratike), in to delo "tukaj vsim pred oči postavim, de se bodo smejali, inu z menoj poterplenje imeli". Če bo živel, pa bo še kaj med ljudi dal ...
Izsek iz Vodnikovega življenjepisa, 1796 (vir slike: www.dlib.si)
V Vodnikovem življenjepisu oko pritegne tudi njegov podpis na vrhu lista. Imenu in priimku sledi manu propria. Latinski izraz pomeni "lastnoročno", ta pristavek so nekoč avtorji dodali k svojemu podpisu in včasih namesto celega izraza zapisali takšno okrašeno znamenje. Povezane vodoravne in navpične črte zaznamujejo manu propr-, dodana jim je še končnica -ia.
Zanimivost: v časopisu Dom in svet je leta 1911 potekala krajša razprava o Vodnikovem podpisu. Adolf Robida (Dom in svet, 1911, številka 1) je omenil možnost, da se v znaku manuproprije vidi beseda Iliria, po njegovem mnenju naj bi bilo to – prej kot dejanski izraz Vodnikovega navduševanja nad ilirskimi idejami – le piščevo "igračkanje" s črkami. Že v naslednji številki (Dom in svet, 1911, številka 2) je uredništvo objavilo odzive več avtorjev, ki so zatrdili, da gre pri tem znamenju za čisto navadno manuproprijo, brez skrite besede Iliria, saj se je Vodnik tako podpisoval že davno prej, preden bi utegnil misliti na Ilirijo (leta 1811 je namreč objavil pesem Ilirija oživljena, ki je bila posvečena Napoleonu, ustanovitelju Ilirskih provinc, in hkrati izražala nacionalno misel).
Viri – povezave
Vodnikova avtobiografija, rokopis
Vodnikov življenjepis v Slovenskem biografskem leksikonu
Adolf Robida, Drobtinica o Valentinu Vodniku, v: Dom in svet, 1911, letnik 24, številka 1, str. 42.
Uredništvo, O Vodnikovem podpisu, v: Dom in svet, 1911, letnik 24, številka 2, str. 83–84.
♣ Irena