Srednjeveški gradovi imajo še danes v krajini posebno mesto. Večinoma stojijo na vzpetinah nad mestnimi naselbinami in krasijo mestno veduto. V romantični predstavi jih vidimo kot mogočno arhitekturo, ustvarjeno za večnost. Vendar ob gradovih, ki so danes še lepo ohranjeni in v uporabi (kot denimo kulturne ustanove), obstajajo tudi številne grajske ruševine zapuščenih in skorajda pozabljenih gradov, ki so v neizbežnem teku časa in družbenih sprememb izgubili svojo funkcijo.
Gradovi so bili v srednjem veku središča fevdalnih gospostev in še danes nosijo spomin na posamezne plemiške družine in kulturo minulih časov. Ob tem ne pozabimo na gmotno osnovo gradov – od arhitektov, snovalcev grajskih stavb, do rok tlačanov, ki so gradile nepredstavljivo zahtevne strukture na težko dostopnih legah.
Med temi na Slovenskem posebej izstopa špilja nad vasjo Predjama na Notranjskem. Podoba gradu je značilno »razgledniška«, ujeta iz ene tipične smeri, saj ga ni moč obhoditi. Njegove stene se zdijo skoraj zlite z naravno skalo, grajski prostori so stisnjeni v njene odprtine. Stavba je pravo čudo dela človeških rok in naravnih danosti. Slikoviti grad je še danes malce odročen in skrit, še toliko bolj je to veljalo v preteklosti. S tem je seveda povezana zgodovinska pripoved, ki je prerasla v legendo, o Erazmu Predjamskem, znamenitem srednjeveškem vitezu.
Zgodba o gradu in vitezu je temeljito raziskana, obširno popisana in dobro znana. Utegnili bi pomisliti, da se kaj bistveno novega o njiju kar tako ne da povedati. Kljub temu se mi je zdelo vredno pobrskati po sodobni literaturi in se zakopati v nekaj starejših virov, da bi vseeno obudila stoletja stare podobe in predstave o tem znamenitem gradu.
V uvodu smo se dotaknili »večnosti« gradov. Da so bile pisane za večnost, pa bi lahko rekli tudi za knjige (tisk). Pregovor pravi: »Kar je pisano, ne bo izbrisano.« Ali: »Pisana beseda ostane.« Z govorjenim je pač tako, da se izgubi v pozabo, pisani dokument pa bo bržkone preživel, četudi nekje globoko v prašnem kotu nekega arhiva. Dandanes denimo knjižnica NUK s prevzemanjem obveznega izvoda gradiva varuje pisano in natisnjeno besedo pred omenjeno pozabo. Posebej pomembno delo opravlja tudi s spletnim portalom dLib, Digitalno knjižnico Slovenije. To je prava zakladnica številnih stoletja starih knjig, časopisov in drugega gradiva, digitaliziranih oziroma skeniranih in dostopnih z nekaj kliki. Še pomnim, kako smo pred leti, ko tovrstnega servisa še ni bilo, študentje v časopisni čitalnici NUK, ko smo želeli pregledovati denimo stare časopise, naročili želene izvode pri knjižničarki, nato pa ždeli pred pregledovalnikom in proučevali mikrofilm. Ko je isto gradivo na voljo za branje na računalniku in je možno celo iskanje ključnih besed v besedilu, je delo seveda olajšano.
Ko sem želela poiskati stare vire o Predjamskem gradu ali gradu Lueg, sem (ob fizičnih knjigah) tako »zavila« tudi na dLib. Kar zadeva večnost (ali na drugi strani pozabo): nekatere knjige so resda kanon – Valvasor, Pohlin, Vodnik so trden gradnik kulturne tradicije. Ob pregledovanju gradiva na dLib pa se slej ko prej zavemo, da to, da je besedilo zapisano in tiskano, tega še ne reši enostavno pred pozabo. Produkcija denimo časopisnih prispevkov je bila že v 19. stoletju znatna, publikacij pa ne malo. Na koliko biserov naleti človek, ko brska že po naključno izbrani številki. Jezik, ton besedila, opisane teme, dogodki – vedno zanimivo branje. A po naravi stvari je tako, da tudi skrbno pripravljeni prispevki, morda nekoč množično brani, sčasoma zbledijo. Oteti jih pozabi je zato lahko lep, četudi le ljubiteljski projekt. Nečesa takega se lotevam z današnjim prispevkom.
Ogledala sem si dela starejših avtorjev – bodisi knjig bodisi časopisnih člankov –, pa tudi slikarjev in ilustratorjev (od konca 17. do začetka 20. stoletja), ki nam prinašajo podobe nenavadnega Predjamskega gradu in njegovega najslavnejšega prebivalca ter o njiju spletejo novo staro pripoved.
Naj uvodoma poudarim še, da ta prispevek seveda ni temeljit niti sistematičen pregled vseh bistvenih zapisov, ki obstajajo o Predjamskem gradu, pač pa osebni izbor nekaj najzanimivejših, ki sem jih našla na portalu dLib in drugje. Navedbe iz teh virov mestoma dopolnjujem tudi s pojasnili iz sodobne literature.
Valvasorjeva upodobitev Predjamskega gradu ali gradu Lueg v Slavi vojvodine Kranjske
Začenjamo kajpak z Valvasorjem, med tukajšnjimi viri najstarejšim, za mnoga kasnejša dela so njegovi podatki tudi izvorna podlaga. Valvasor je Predjamski grad ali grad Lueg ovekovečil v četrti knjigi prvega zvezka Slave vojvodine Kranjske (1689). V poglavju Čudovita trdnjava in špilja pri Jami najprej opeva samo jamo, v kateri je zrastel grad, hvali jo torej kot spomenik umetnosti narave. Po njegovem špilja presega celo »egiptovske piramide, ki so jih zgradili faraoni z neverjetnimi stroški v večen spomin svoje nespameti«.[1] Predjama je sicer ogromen sistem med seboj povezanih jam, ki ležijo v več nadstropjih, čisto spodaj pa v jamo ponikne potok Lokva, ki na dan pride spet pri Vipavi. Valvasor si je jamo ogledal, in kot piše Stanka Šebela leta 1996 v svojem zgodovinskem pregledu raziskav Predjamskega spleta, njeno dolžino ocenil na 1 miljo.[2] Jamo so seveda raziskovali in dolžino njenih delov odkrivali postopoma. Posameznih etap si podrobneje ne bomo ogledovali, lahko pa povzamemo, da je bila denimo leta 1996 skupna dolžina raziskanih rovov dobrih 8 kilometrov,[3] danes pa je ta dolžina – po podatkih Katastra jam – že slabih 20 kilometrov.[4]
Valvasor se podrobno posveti tudi zgodbi o gospodu Erazmu Predjamskem. Začne jo na cesarskem dvoru, kjer je Erazem, sicer dober vojak, a prepirljiv možakar, leta 1483 ubil maršala Pappenheimskega. (Valvasor v teh vrsticah še ne zapiše vzroka za ta dogodek, poznamo pa ga iz izročila: Pappenheimski je vpričo Erazma klevetal o njegovem pokojnem prijatelju Andreju Baumkircherju, kar je Erazma tako razsrdilo, da je predrznega maršala ugonobil z mečem.) Po tem je, nadaljuje Valvasor, Erazem pobegnil na svoj skriti grad v divjini, o katerem takrat še skoraj nihče ni ničesar vedel. Doma je bil Erazem sosedom velika nadloga, kral jim je in jih ropal. »Pravico je imel v pesti in v nožnicah, ni bil spreten le v ubijanju, temveč, da povemo brez olepšave, tudi v ropanju,« stopnjuje poved Valvasor; da je ropanje hujši zločin kot uboj. Seznamu Erazmovih prestopkov ni bilo konca: ob vdoru Ogrov na Kranjsko je sovražnikom pokazal pot na Kras in v Trst. Njegova hudodelstva so jezila cesarski dvor in cesar je naposled izdal povelje tržaškemu poglavarju Gašperju Ravbarju, naj za vsako ceno ustavi Predjamskega. Ravbar je za to nalogo zbral ekipo vojščakov, a Erazma jim dolgo ni uspelo najti.[5]
Ravbarjev stolp, ohranjeni del Malega gradu, ki mu je nekoč gospodaril Gašper Ravbar.
Glavar Gašper Ravbar je z vojsko bival v bližnjem Malem gradu pri Planini. Nekega dne pa jih je, predrzen in zvit, kot je bil, obiskal sam Erazem. Srečal je Gašperjevega služabnika in ga izzival s povabilom njegovemu gospodarju na pogostitev v svoj grad. »Rekši, je obrnil konja, enkrat, dvakrat predrzno ustrelil in oddirjal.« Ravbarjeva vojska je planila za njim, a Erazem je že bil izginil ko kafra. Naposled so ga le izsledili po sledovih konjskih kopit in končno prispeli pod Erazmovo »roparsko gnezdo«. Tu pa so začudeno ugotovili, da je Erazmovo »zatočišče v strašno visoki skali« praktično nepristopno.[6]
Tu je na mestu kratka opomba. V srednjem veku grad seveda še ni imel današnje podobe. Gradil se je postopoma. Grobo povzeto: najprej je – v 12. stoletju, v dobi romanike – nastal zahodni del, osrednja grajska stavba s palacijem, do 16. stoletja pa so zrasla še poslopja v vzhodnem delu, vse do današnjega vhodnega stolpa. Zadaj, za grajsko stavbo, pa se nahaja Erazmova špilja, v jamski votlini urejeno zatočišče.[7]
Na Ravbarjevo poročilo o Erazmovem skrivališču je cesar odgovoril s poveljem, naj oblegajo špiljo, dokler se Predjamski ne vda ali umre od lakote, piše nadalje Valvasor. Na kraju so res postavili stražo, a niso pričakovali, da jih bo Erazem (visoko »čepeči ptič«) tako dolgo vlekel za nos. Bilo je na pusta leta 1484, ko je obleganje trajalo tri tedne in jim je iz svoje jame vrgel priboljšek – »celega, na štiri dele razsekanega vola s kožo«. Sklepali so, da ima Erazem v jami pač zaloge živeža, ki pa bodo kmalu pošle. A za veliko noč je po zraku navzdol spet priletela pošiljka: tokrat nekaj živih koštrunov ali ovnov! Prevzetni vitez je Gašperju Ravbarju celo ponudil, da mu po svojem slugi pošlje dobrote, če le dobi obljubo, da se bo smel varno vrniti domov, v jamski grad. Ravbar je ponudbo sprejel in spomladi, ko so sadna drevesa v vasi komaj odcvetela, mu je Erazmov sluga prinesel zrele jagode in češnje. Ravbarjevi so se dali prepričati, da je sadje zraslo v jamskem paradižu, a v resnici je vodil iz jame rov, po katerem so prinesli sveže sadje, ki so ga dobili iz toplejše Vipavske doline. Erazem je nekega petka Gašperja obdaroval celo z ribami. Menil je pač, da ga bo z vsemi temi darili lahko pripravil do opustitve obleganja in ga tudi malo podkupil. A tržaški glavar ni odrekel zvestobe cesarju, nasprotno, sam je podkupil Erazmovega slugo, naj izda svojega gospodarja. In res, dogovorili so se, da bo sluga oblegovalcem z ruto naznačil mesto, kjer ima gospodar vsako noč svoje potrebno opravilo in kamor naj naravnajo kanone; ko pa jim bo pri drugi luknji z lučjo dal signal, tedaj naj streljajo na označeno mesto. In tako se je zgodilo. Krogla iz topa je predrla skalo, padli kamen pa je Erazmu strl golenico in drugi ga je smrtno zadel v glavo. Sluga je glavarjevim možem predal jamski grad in čudni rov. »Še dandanes se dobro pozna – tudi sam sem videl – kraj, kjer je krogla odkrhnila kos skale. Po tistem času je grad zmeraj ostal deželnoknežji …« sklene Valvasor svojo pripoved.[8]
Ta temelji na resničnih zgodovinskih dogodkih, ki so imeli politične vzroke, pojasni Igor Sapač: cesar Friderik III. je Erazmu Predjamskemu zameril, da je v vojni med njim in ogrskim kraljem Matijo Korvinom podprl slednjega, umor Pappenheimskega pa je cesar izrabil, da bi se znebil razbojniškega fevdnika.[9] Tudi v biografskem leksikonu beremo navedbe Franca Kralja o prestopu Erazma (in drugih plemičev) na stran kralja Matija, ki je svojim ljudem ponujal boljše plačilo kot cesar, pa o Erazmovih roparskih pohodih po Notranjski, zaradi katerih je cesar Gašperju Ravbarju ukazal zajetje viteza – medtem pa naj ne bi bila zgodovinsko potrjena Valvasorjeva zgodba o umoru Pappenheimskega zaradi razžalitve Erazmovega prijatelja Baumkircherja.[10]
Valvasorjeva pripoved je prežeta z moralnim podtonom. Na več mestih graja Erazmova ravnanja in napoveduje božje maščevanje, svojo nesrečo pa naj bi bahavi vitez izzval sam.
Zgodba je vsekakor ostala živa v spominu kasnejših generacij. Srečujemo jo v mnogih zapisih o Predjamskem gradu v publikacijah 19. stoletja, posebno vplivna pa je bila priredba Franca Malavašiča. Preden se ji posvetimo, se v kronološkem zaporedju ustavimo še pri kratkih omembah Predjamskega gradu pri Marku Pohlinu in Valentinu Vodniku.
Oba razsvetljenska pisca sta pri opisovanju znamenitosti dežele Kranjske bralce seznanila s posebnim položajem gradu v skali.
V knjigi Kmetam za potrebo inu pomoč (1789) je Pohlin zapisal: »Jama je en grad toku v' skali ſidan, de nigdar desh zhes njega nagre.«[11] (Prepis iz bohoričice v gajico in priredba: »Jama je en grad tako v skali zidan, da nikdar dež čezenj ne gre.«)
Podobno opaža Valentin Vodnik v Veliki pratiki za leto 1795: »Predjama en grad v'ſkalo vsidan, taku de ſkala na meſti ſtręhe zhes viſsy.«[12] (»Predjama en grad v skalo vzidan, tako da skala namesto strehe čez visi.«)
O tem, kako je grad dejansko ves po skalnato streho, razen vhodnega stolpa, se bralec in bralka lahko najhitreje prepričata na tem satelitskem posnetku.
Leta 1845 je pripoved o Erazmu Predjamskem obudil pisatelj Franc Malavašič. Tega leta je bila zgodovinska povest natisnjena v bohoričici, sledilo je več ponatisov. Izdaje je večinoma krasila tudi »podobšna« – slika gradu in vojščakov pod njim.
V svojem pripovedovanju je Malavašič sledil Valvasorju,[13a] a pripoved je z bogato domišljijo še precej razširjena, tudi odnos do glavnega junaka je drugačen kot pri slavnem polihistorju.
V biografskem leksikonu je France Kidrič takole označil Malavašičevo knjižico: »Njegov slog je bil sicer lesen, toda ljudstvo je ob teh stvareh vzljubilo slov[ensko] knjigo.«[13b] Okoren slog? Ljubitelji starin bodo pri branju veliko bolj prizanesljivi.
(Še opomba: priimke, kot sta Pappenheim in Baumkircher, vsakokrat povzemam po posameznem avtorju, zato se zapis lahko razlikuje. Vsebina Malavašičeve pripovedi pa je povzeta po ponatisu iz leta 1869.)
Ilustracija k Malavašičevi knjigi – sluga izda gospodarja. Grad ima na tej sliki seveda že novodobno podobo, a dejansko je bil v času, ko se odvija pripoved, obseg skromnejši. Prepis napisa k sliki: »Skala tam ni debela, in če parkrat vanjo ustrelite in jo dobro zadenete, se mora razkrušiti.«
Malavašič je knjižico začel z orisom trde, neprijazne kraške pokrajine. Opisal je tudi sestav jame (peči) in današnji grad ter ostanke starega predjamskega gradu. Zgodovino je povzel od časa cesarja Karla naprej, omenil je spore med oglejskimi patriarhi in goriškimi knezi za oblast nad gradom ter končno rod Luegarjev, bojevitih in neustrašnih plemičev. »Pa s poslednjim tega rodu je sovražna sreča posebno ravnala, kakor de bi si ga bila zvolila v maševanje za pregrehe njegovih sprednikov. Ime mu je bilo Erazem.«[14]
Malavašič nadaljuje s karakterizacijo Erazma kot srčnega, pogumnega in spoštovanega vojaka, ki pa nikoli ni okusil ljubezni in očetovskega veselja. Bil je sicer poročen s Katarino Ungnadovo, a zakon je bil brez ljubezni in kmalu je ostal vdovec.[15]
Na tem mestu literarno navedbo znova preverimo z biografsko referenco. Obstaja več razlag Erazmove usode: po eni naj bi z njim rod izumrl. Po drugi naj bi Erazem s Katarino vendarle imel tri sinove, ki so po njegovi smrti prestopili k Matiji Korvinu; po tretji pa se je hči Ana poročila z vitezom Krištofom Kobencljem.[16] Kobenclji pa so dejansko nasledili grad Predjama in njihov grb na fasadi palacija in nad vhodom v grad lahko vidimo še danes.
Če pa se vrnemo k literariziranemu življenju Erazma po Malavašiču: enega samega dragega človeka je imel v življenju – svojega prijatelja in vzornika Andreja Baumkirherja. Ko je ta umrl, ga je bolečina strla. »Kar je bil iz zibelke vzet, še ni nobena solza močila njegoviga obličja; zdaj pa so se uderle pervikrat britke solze po licih moža, ki je sicer tako merzel ostal pri vsaki prigodbi, in ki sicer bolečine poznal ni.« Nameraval je celo izstopiti iz cesarske službe, a ga je Friderik III. prepričal, naj ostane. »Erazem je ostal in molčal. S svojo junaško roko je še dalje domovini in cesarju služil, pa nikoli več ga ni bilo videti, de bi se bil smejal.« Njegovo srce je bilo po smrti prijatelja prazno, edino uteho je imel v svojem konju in dveh velikih lovskih psih, Sultanih, ki sta ga »povsod spremljevala in še spala sta pri njem«.[17]
O Andreju Baumkirherju pa niti Malavašič ne pove več – kaj je bil vzrok njegove smrti, ki je tako prizadela Erazma? Vrzel znova zapolnimo – z navedki Marijana Breclja iz biografskega leksikona (tu jih le na grobo povzemam): Andrej je bil kranjski plemič, velik in močan mož, znan po svoji predrznosti in junaštvu. Dvakrat je rešil življenje cesarju Frideriku III., sicer pa se je obračal po vetru – prestopil je k tistemu vladarju, ki mu je bolje plačal. Ko mu je cesar nekoč ostal dolžan plačilo, je Andrej proti njemu oblikoval zvezo tudi že sicer nezadovoljnih plemičev in to je vodilo v spopade med Andrejevo in cesarjevo vojsko. Naposled sta se sovražnika pogodila in cesar je uporniku obljubil odškodnino. A denar je bolj počasi pritekal, Andrejevo nezadovoljstvo pa je raslo. Cesar ga je zato poklical v Gradec k pobotanju, a tam je bil prijet in usmrčen.[18]
Malavašič pa nadaljuje takole: Erazem je poslej skrbno varoval ime in čast pokojnega Baumkirherja in gorje tistemu, ki bi si drznil kaj slabega reči o njem. Kaj je sledilo, pa že vemo – tu se Malavašičeva povest sreča z Valvasorjevo, le da se usodni dogodek primeri v mestu Frankobrod. Erazem je bil tam stotnik cesarske straže in nekega dne so imeli obilno pojedino. Beseda je nanesla na junaka Baumkirherja. Vitezi so o njem spoštljivo govorili, le ošabni grof Papenhajm mu je privoščil tragično smrt. Pobesneli Erazem mu je ukazal, naj prekliče svoje besede, a Papenhajm se ni dal. »Boj se uname. Preden se pričijoči zamogli ju umiriti, je že Erazmov meč grofu glavo preklal, de je v svojo kri na tla padel in kmalo svojo dušo zdihnil.«[19]
Tu je Malavašič Valvsorjevo zgodbo že precej razširil in obogatil. Podrobno opisuje še pristanek Erazma v ječi, sojenje za umor in obsodbo na smrt. Erazem se je že bil sprijaznil s svojim koncem, ko ga je iz ječe rešil cesarski dvornik Viljelm Berenek, preoblečen v meniha. Jetnika je opremil s pilo in mečem ter navodili, kako uiti iz zapora. V malodane »filmskem prizoru« se je nato Erazem prebil mimo stražarjev, se snidel s svojima zvestima Sultanoma, ki sta ga čakala pred vrati ječe, z njima je preplaval reko Majno in se na drugi strani sestal s služabnikom, ki ga je tam čakal s konji. (Kasneje bomo izvedeli, da je prav ta zvesti služabnik, Franc po imenu, na koncu izdajal svojega gospodarja Gašperju Ravbarju.) Skupaj z živalmi sta se nato možakarja podala na zahtevno in nevarno pot do domače Notranjske in gradu Predjama.
Ko Erazma spravi domov na varno, nam Malavašič razkrije vzroke za njegove stranpoti. Preko zvestega starega podložnika Konrada (ta mu je bil izročil pismo njegovega rešitelja iz ječe) je izvedel, da je njegovo premoženje zapadlo in da je razpisana nagrada za njegovo glavo – ne le zaradi umora Papenhajma, temveč predvsem zaradi laži njegovih sovražnikov, da je bil izdajalec in prijatelj kralja Matjaža. Tako je bil Erazem prisiljen v začetek ropanja – da bi si priskrbel živeža. Poslej je bil strah in trepet bogatih, kmete pa je pustil pri miru.
Kaj drugačna od Valvasorjeve je torej Malavašičeva sodba Erazmovega značaja! Tudi dogajalni čas je Malavašič malce razpotegnil – na skoraj dve leti. Znova pa se njuni pripovedi približata druga drugi s pričetkom lova na Erazmovo glavo, ki ga je cesar naročil Gašperju Ravbarju zaradi tožb o vitezovih roparskih pohodih. Tako znova beremo o Erazmovem nagajanju Ravbarju, izzivanju sovražnika pri Malem gradu in posledičnem odkritju skrivališča, pa o obleganju in Erazmovih darovih – vol, živi jagenjčki – ter ponudbi, da Ravbarju po hlapcu pošlje sveže jagode in češnje, ko je po deželi sadno drevje komaj cvetelo. A če je bil pri Valvasorju Ravbar neomajen, bi si bil pri Malavašiču že skoraj premislil in bi Erazma pustil na miru. Pa ga je njegov vojak prepričal, da podkupijo Erazmovega služabnika Franca k izdaji. Tako se je zgodilo: označeno mesto, signalna luč, streljanje s topovi. Malavašič je k zgodbi dodal še Erazmovo neznano slutnjo tiste noči in prikaz Baumkirherjevega duha v sanjah. Po Erazmovi smrti so se oblegovalci polastili gradu, pobili njegove služabnike in prijatelja Konrada, ki se je pred smrtjo še utegnil maščevati slugi Francu. »Ubogi kmetje in soseske so čez nekaj časa mertve pokopali in svojimu nekdanjimu dobrodelcu na pokopališu bližnje cerkve Marije device žegnano mestice za počivališe dali. Nobeniga žlahtnika, nobeniga prijatla ni bilo pri Erazmovim pogrebu; samo njegova dva pesa sta žalostno za njim sledila, na njegov grob se ulegla in — na grobu kmalo poginila.«[20]
Lipa pred cerkvijo Žalostne Matere božje v Predjami
[Dodatek, 19. februar 2026] Malavašičevo zgodbo o Erazmu Predjamskem smo primerjali z Valvasorjevo osnovo. Valvasor pa ni bil edini vir, iz katerega je črpal Malavašič pri snovanju pripovedi o pogumnem vitezu. Kot je v prispevku za zbornik Zgodovina za vse (1998) popisal zgodovinar Andrej Nared, je Malavašič povest pisal tudi po nemških predlogah (Johann von Kalchberg ...). Avtor je v prispevku pod drobnogled vzel tudi resnice in izmišljije v izročilu o Erazmu. Bralec in bralka ga najdeta tukaj.
[Dodatek, 19. februar 2026] V pripovedi o Erazmu srečamo ogrskega kralja Matija Korvina. Tudi okrog njega se je spletlo bogato ljudsko izročilo – na Slovenskem v zgodbo o kralju Matjažu. Po ljudski pripovedki se je ta dobri vladar pred sovražniki (nevoščljivimi kralji) skril v skalo v Rečicah, kjer spi še danes, in ko se mu bo brada še devetič ovila okoli mize, ga bo gora vrnila v vlado slovenskemu rodu. (Gl.: Kralj Matjaž, koroška pripovedka, zapisal Fran Kotnik, v: Babica pripoveduje: slovenske ljudske pripovedi, izbrala Kristina Brenkova, ilustrirala Ančka Gošnik - Godec (Ljubljana, 1987).)
Kralj Matjaž v votlini na Mali Peci:
Speči kip ni edina podoba kralja Matjaža na Peci. Lesena skulptura je tudi v votlini pred planinskim domom, nekateri pa poteze njegovega obraza razločijo celo v živi skali ostenja Pece.
Valvasorjevi oziroma Malavašičevi verziji zgodbe o Erazmu lahko nato sledimo v publikacijah v naslednjih desetletjih. Pojavlja se v zgodovinskih in potopisnih črticah (npr. Fran Podkrajšek v Ljubljanskem zvonu, 1887, Fran Lampe v Domu in svetu, 1895). Na domače izročilo o zgodovini Predjamskega so pisci spominjali v tujini živeče rojake – tem je bil namenjen denimo potopis v časniku Amerikanski Slovenec; v več delih ga je leta 1904 spisal M. Pogorelec. Erazmova življenjska zgodba je bila kot didaktični pripomoček vključena v šolski priročnik Učne slike iz zemljepisja avtorja Antona Maierja (1906), povzela jo je tudi knjiga Postojinsko okrajno glavarstvo: zemljepisni in zgodovinski opis, ki so jo spisali in izdali učitelji v okraju (1889).
Seveda so zgodovino Predjamskega gradu obravnavale tudi zgodovinopisne knjige – preletela sem denimo deli Frana Orožna (1901/1902 ter 1910) in zgodovino Josipa Grudna (1910).
Podrobnosti omenjenih zapiskov bomo izpustili, zaustavimo pa se lahko ob spisu »Iz nekdanjih dnij«, ki ga je za mladinski časopis Vertec leta 1897 prispeval le z začetnicama podpisani J. O. V simpatičnem zapisu avtor doživeto pripoveduje o poletnem izletu s prijateljem Ivanom na Predjamski grad. Tam jima je logar, ki je stanoval v gradu, po plačilu dveh »desetic« razkazal grajske prostore in pripovedoval povest o Erazmu, Ravbarju in izdajalcu Franu.
Takole pa J. O. opiše pot pred gradom: »Po jako umetno izdelanem potu gremo nad groznim prepadom in pridemo čez majhen most do vrat, katera sva videla že popreje nad breznovim žrelom, a nisva vedela kam držé. / Vstopimo, in logar prižgé svetilko. Molčé korakamo precej dolgo po vlažnem tlaku, dokler ne pridemo zopet na prosto. A kaj zagledava tu? Kdo bi si bil mislil, da stoji tu cerkvica, saj ko sva se bližala gradu, nisva je videla, ali sva jo morebiti prezrla!«[21]
Odlomek pritegne pozornost – o kateri poti je govor?
Omenjena vrata so vhod v t. i. Konjski hlev, ki se nadalje odpira v eno izmed votlin Predjamskega sistema.
V Konjskem hlevu, prednjem delu rova, so ljudje našli zatočišče že v prazgodovini, v srednjem veku in še potem pa so ga uporabljali za – konjski hlev. Od tod poteka tudi krožna pot po jami, ki na plano pride pri t. i. Fiženci[22] – in skoraj zagotovo sta prav tu hodila tudi naša prijatelja iz Vrtca, ki sta po prihodu na svetlo uzrla razgled na cerkvico. Taka je bržkone verjetna interpretacija, pa čeprav J. O. uporabi besedico tu; kot bi iz jame izstopila prav pri cerkvici (?). Vseeno menim, da sta izstopila pri Fiženci in v bližini ugledala cerkev.
Od srede 19. stoletja do srede 20. stoletja so bili lastniki gradu Windischgraetzi – ti so uredili pot v jami.[23]
Za ilustracijo poletnega izleta dveh mladeničev si izposodimo sliko gradu iz revije Slovan, objavljene leta 1885. Nad breznom je lepo viden most, ki vodi v Konjski hlev. Ugibam pa, ali je na mostu narisan tudi pešec.
V drugi polovici 19. stoletja lahko torej v zapisih o Predjamskem gradu in na njegovih upodobitvah zaznamo turistični značaj. V več ponatisih je skozi leta izhajala denimo knjiga z naslovom Postojna in sloveča Postojnska jama (gre za enotno linijo izdaje, čeprav sta pod njo podpisana različna avtorja in tudi naslov je malce spreminjala). V izdaji iz leta 1893 najdemo zanimiv zapis o Predjamskem gradu. Njegov avtor Janez Bilc poudari, da po romantiki zavzema prvo mesto med gradovi v cesarstvu; le kdo ne pozna pripovedi o silnem vitezu? Ugotavlja pa, da se za grad popotniki prav malo zanimajo – in to morajo popraviti domačini, sami morajo ptujcem širiti besedo o tej znamenitosti. Bilc sklene: »Jako živo priporočamo vsem rojakom, tako bližnjim kakor tudi oddaljenim, Predjamski grad ogledati si. Poživili bodo si s tem mladostne spomine, kedar so z neko nestrpnostjo prebirali 'Erazma iz Jame', učvrstili pa tudi svoje zgodovinsko in zemljepisno znanje.«[24]
V izdaji te knjige iz leta 1910 pa se skriva fotografija gradu z dvema imenitno napravljenima meščankama.
Na starih slikah gradov skozi čas lahko opazujemo zanimive trende upodabljanja te arhitekture. Kot je v prispevku za zbornik Kronika (2012) pojasnil Damir Globočnik, je bilo vedutno slikarstvo v 17. stoletju samostojen žanr, gradove pa so (za razliko od prejšnjih obdobij) začeli upodabljati načrtno – topografi, vojaški inženirji, popotniki idr. Tedaj so upodobitve imele znanstveni in vojaškostrateški pomen.[25]
En primer za Predjamski grad smo si zgoraj že ogledali – Valvasorjevega.
Globočnik nadalje razloži spremembe pri upodabljanju gradov od konca 18. stoletja dalje. Slike niso imele le namena beleženja prostora; v obdobju romantike ter ob razvoju turizma na likovnih podobah pridejo do izraza motivi krajinskega zaledja, srečujemo tudi prizore denimo sprehajalcev. Ob koncu 19. stoletja pa se je uveljavila nova tehnika, fotografija, z močnejšo dokumentarno vlogo.[26]
Sledi tega razvoja smo lahko opazili denimo pri podobi meščank na travniku pod Predjamskim gradom (1910), dodali pa smo tudi ilustracije iz publikacij. V nadaljevanju priobčimo še nekaj slikovnega gradiva.
Črno-bela in barvna različica upodobitve divje pokrajine pod Predjamskim gradom češkega slikarja Františka Bohumírja Zvĕřine:
Leta 1910 je izšel album Lepa naša domovina z upodobitvami znamenitosti na Slovenskem, tu je jama z gradom Lueg slikarskega samouka Srečka Magoliča:
***
Življenje Predjamskega gradu se je odvijalo v resnični zgodovini, dobilo je mesto v legendi – njegov vsakdan pa je zabeležen tudi v drobnih mimobežnostih. Sklenimo ta zapis s kratkimi omembami gradu Predjama, ki sem jih našla v nekaj časopisih. Ne pripovedujejo kakšne velike zgodbe, a lepo zaokrožijo teme, ki smo jih obravnavali do tu.
V časniku Notranjec so se leta 1906 pošalili:
Ob tem se bržkone spomnimo na Erazmovo izzivanje nasprotnika pri Malem gradu, od koder so ga morali po odtisih konjskih kopit izslediti do njegovega skrivališča.
Erazma in Luegarje so večkrat primerjali z roparskimi pticami, ki so gnezdile visoko v jamski votlini. Ta je seveda tudi dom pravih ptic. V Notranjcu pa je bila leta 1907 objavljena novica o mladiču planinskega orla, ki so ga rešili in nato nastanili v Predjamski grad. Očitno je bila to zelo odmevna novica, saj sem jo – v isti obliki – tega leta zasledila še v vsaj petih drugih časopisih, tudi v takih za Slovence v tujini.
Septembra leta 1908 je uredništvo Slovenskega naroda prejelo šopek trobentic od nabiralke, ki jih je našla v bližini Predjamskega gradu.
Trobentice jeseni? Morda – ali pa je to začetek še ene bajke o gradu.
Viri in literatura
[1] Janez Vajkard Valvasor, Slava vojvodine Kranjske, prev. Mirko Rupel (Ljubljana, 2017), str. 89.[2] Stanka Šebela, Pregled najpomembnejših speleoloških, hidroloških in geoloških raziskav Predjame, v: Naše jame 38 (Ljubljana, 1996), str. 18.
[3] Prav tam, str. 17.
[4] Kataster jam, 734 – Predjamski sistem, https://www.katasterjam.si/?lo=14.1265&la=45.8156&z=16.
[5] Valvasor, 89–90.
[6] Prav tam, 90.
[7] Gl. npr. Igor Sapač, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. 3, Notranjska. Knjiga 1, Med Planino, Postojno in Senožečami (Ljubljana, 2005), str. 62–63, in dokumentarni film Mestne promenade: Postojna, avtor: Andrej Doblehar, režiserka: Petra Hauc (2023), https://www.rtvslo.si/tv/oddaja/mestnepromenade/173251057.
[8] Valvasor, 90–92.
[9] Sapač, 48–49.
[10] Franc Kralj, Predjamski, Erazem (okoli 1420–1484), v: Slovenska biografija, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013, http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi922140/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (31. december 2025). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 9. snopič Križnič - Martelanc, 2. knjiga. Ur. Martin Jevnikar Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1983.
[11] Rudolph Zacharias Becker, Marko Pohlin, Kmetam sa potrebo inu pomozh ali Uka polne vesele, inu shalostne pergodbe te vasy Mildhajm (1789), str. 248, https://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-UK5223BI.
[12] Valentin Vodnik. Velika Pratika ali Kalender (1795), http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-EUW8JRS8.
[13a,b] Francè Kidrič, Malavašič, Franc (1818–1863), v: Slovenska biografija, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013, http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi344153/#slovenski-biografski-leksikon (26. december 2025). Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 5. zv. Maas - Mrkun. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1933.
[14] Franc Malavašič, Erazem Predjamski (1869), str. 13, https://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-JGRS0EQE.
[15] Prav tam, str. 14.
[16] Kralj, Predjamski, v: Slovenska biografija.
[17] Malavašič, str. 15–17.
[18] Brecelj, Marijan: Baumkircher, Andrej, baron (okoli 1420–1471). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi1001740/#primorski-slovenski-biografski-leksikon (3. februar 2026). Izvirna objava v: Primorski slovenski biografski leksikon: 2. snopič Bartol - Bor, 1. knjiga. Uredniški odbor Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 1975.
[19] Malavašič, str. 19–20.
[20] Prav tam, str. 53.
[21] J. O., Iz nekdanjih dnij, v: Vertec 27/9 (1897), str. 150, https://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-B3DPQ2KT.
[22] Peter Habič, Po predjamskem podzemlju, v: Naše jame 38 (Ljubljana, 1996), str. 15.
[23] Šebela, str. 22.
[24] Janez Bilc, Postojna, sloveča postojnska jama in njena okolica (1893), str. 49, https://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-NZQC4D4Q.
[25] Damir Globočnik, Gradovi na likovnih upodobitvah, v: Kronika 60/3 (Ljubljana, 2012), str. 630 in 639.
[26] Prav tam, 639–640.
Viri slik
- Janez Vajkard Valvasor et al., Die Ehre dess Hertzogthums Crain, 1689, https://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-NQQSKQM6.- Franc Malavašič, Janez Giontini, Erasem is jame, 1845, https://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-VVY2BG42.
- Slovan, 1. 6. 1885, https://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:doc-FUX3RC1A.
- Ferdo Juvanec, Postojna, sloveča Postojnska jama in njena okolica, 1910, https://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-YQ73PCVS.
- František Bohumír Zvěřina, A. Fiedler, Das Höhlenschloss Luegg in Krain, 1880–1890, https://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:IMG-N4CVV5MX.
- Srečko Magolič in Ludovik Grilc, Lepa naša domovina, 1910, https://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-JIBVQAUU.
- Notranjec: glasilo političnega in gospodarskega društva za Notranjsko, 13. 1. 1906, https://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-77IYQBS2.
- Notranjec, 27. 7. 1907, https://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-7W5RGSZA.
- Slovenski narod, 25. 9. 1908, https://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-4T8KCDH4.
Irena